Velika noč je proces. To je najmočnejši praznik, ki ni vezan na en dan in enkratni dogodek. Stkan je iz celotne poti rojstva, življenja, poslanstva, poklicanosti … Tako je v obrede in zunanje simbole zapisan naravni zakon življenja, poslanstva, trpljenja, umiranja, vstajenja, odrešenja, ki ga globoko v sebi nosi sleherno človeško bitje.
Ko v tem času stopamo pred križ, sledimo obredom od zadnje večerje preko smrti do vigilije in vstajenjske zarje velikonočnega jutra, ko nosimo košaro velikonočnih jedi, ko barvamo pirhe, ko okoli hiše rahljamo zemljo in sadimo čebulice prve spomladanskih cvetlic, ko čistimo od zime zatemnjena okna in prostore hiš in stanovanj, v katerih prebivamo in spuščamo novo svetlobo v kotičke domov, ko vnovič prepevamo aleluja, nas vse to nehote sili v globlji premislek in pomen časa ter našega bivanja v tem času in prostoru.
Kaj v meni lahko umre, da bom živel?
Katero bolečino v sebi bom lahko izgovoril?
Krik moje duše?
Kateri kamen se bo to leto odvalil od mojega srca?
Kateri grob v meni se bo odprl?
Katera rana v meni bo postala prostor, kjer se me lahko nekdo dotakne?
Kateri del mene, ki je mrtev, bo to leto oživel?
Voščilo vsem družinam, posameznikom, parom za letošnjo Veliko noč je:
Odprimo prostor za Veliko noč v naših odnosih!
Naj vse kar smo, kar živimo in čemur smo se zavezali zaživi v vstajenski razsežnosti!
s. Mateja Kraševec
