Gospod, zaradi nas si se učlovečil.
Zaradi mene, tebe, njega, zaradi sveta …
Zaradi žene, ki je prevarala svojega moža. Ne enkrat. Prevare so si sledile ena za drugo. Telo, ki je iskalo ljubezen.
Zaradi otročička, ki je bil spočet v noči strasti in praznine in zanj ni bilo prostora na tem svetu.
Zaradi matere, ki je iz svojega telesa naredila grob namesto zibelke.
Zaradi pijanega moža in očeta, ki je tisti večer preklel svojo ženo in otroke, se usedel v avto in zdrvel v smrt.
Zaradi obupanega mladeniča, ki si je vzel življenje in svoji izvoljenki pustil pismo, v katerem je zapisal: »Vedno sem te imel rad, samo da ti tega nisem znal pokazati!«
Gospod, učlovečil si se zaradi najstnika, ki so mu starši vse dovolili in ga pahnili v prostranost kozmosa, kjer ni mej, kjer je vse dovoljeno, kjer ni varnosti, kjer se ne moreš na nikogar nasloniti.
Zaradi deklice, ki jo je njen lastni očka zlorabil.
Zaradi babice, ki kljub letom ni dozorela in ne zmore spustiti svoje otroke v svet. Namesto spoštovanja, ponosa in dobrohotne prisotnosti, jim deli nauke, jim očita, kako je sama, kako jo nihče ne mara in kako so nesposobni.
Zaradi tistega, ki je nehal moliti in ne vidi več smisla.
Zaradi moža in žene, ki sta se zasula z očitki bolečine in razočaranja, ker ni več tako, kot je bilo včasih.
Zaradi duhovnika, ki je padel v depresijo.
Zaradi tolikih, ki prav ta trenutek omamljeni ždijo nekje v kotih tega sveta, ulic, garaž ali zatohlih stanovanj.
Zaradi klošarja, ki terja od mimoidočih kanček sočutja v obliki »samo malo drobiža …«.
Zaradi dojenčka, ki je jokal in so ga za nekaj ur zaprli v klet, ker niso več mogli prenašati tega »kričanja«.
Zaradi tistega, ki so mu zdravniki povedali, da ima raka in par mesecev življenja pred seboj.
Zaradi redovnice, ki ta večer joče v svoji celici, ker ne čuti ljubezni.
Zaradi mene, ki …...... (to veš le ti sam)
Gospod, razodevaš se sredi našega življenja, v najbolj osebnem, tam, kjer smo zares to, kar smo.
Gospod, če te ne bi bilo, če ne bi bil z nami v naši človeški realnosti, bi bilo z nami konec.
Trpljenje bi nas izžrlo.
Zlo bi nas pokončalo, uničilo.
Tako pa si in kot takrat tudi danes praviš:
»Te ni nihče obsodil. Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več!«
»Pridi dol. Danes moram biti gost v tvoji hiši!«
»Hočem! Bodi ozdravljen!«
…
Bog človek, da bi mi bili lahko nazaj božji!
s. Mateja