Čas praznikov je poseben čas. Lahko je breme ali priložnost. Vsak praznik prinese veliko spominov, občutij, odpre veliko pričakovanj. Vse to lahko postane breme, nekaj, kar ne želimo čutiti, pred čemer želimo zbežati. Lahko pa postane priložnost, možnost globokega srečanja s seboj. Vse, kar se nam ob praznikih prebuja, je del nas. Vse ima domovinsko pravico, da biva, da je občuteno, da je vzeto zares. To je čas, ko lahko zato še bolj razumemo sebe, kdo smo in kaj nosimo v sebi.
Pomembno je, da si znamo čas praznikov vzeti zase na način, kot jih potrebujemo in ne po zunanjih merilih, ki jih narekuje svet brez odnosov in stika s človekom. Prazniki so prikazani kot čas sreče, izpolnitve, čas, ko je vse v najlepšem redu … To je maska.
V resnici so prazniki čas, ko smo lahko tudi žalostni, ko lahko tudi boli, ko smo lahko osamljeni … Vse to nas kliče, da pustimo, da je to del nas. In šele to nas pripelje do globlje sreče in miru, ki nista vezana na zunanja merila.
s. Mateja Kraševec
