Obrni nas k sebi, GOSPOD, da se spreobrnemo, obnovi naše dni kakor nekdaj! Žal 5, 21
Moja mala glava je premajhna, da bi razumela, doumela vse to dogajanje v svetu in doma.
Resnica, ki leži zadaj za vsem tem, je zame ta trenutek nedosegljiva.
Mnogo ugibanj, predvidevanj, sumničenj … Poskusi razlag, odpiranje oči, da je zadaj kruta igra politike, ekonomije, svetovnih moči … Tretja svetovna vojna!?
Ne glede na to, kakšna je resnica tam zadaj, sem jaz tukaj in zdaj.
Ustavljena v običajnem ritmu delovanja, ustavljena v svojem delu …
To je tisti čas, o katerem sem mnogokrat sanjala v svojem prenatrpanem urniku. Čas, ko ne bi bilo nobenih zunanjih pritiskov in bi lahko marsikaj pospravila, uredila, preštudirala, se naspala, si vzela čas za rekreacijo, mir, tišino, molitev, ustvarjanje …
Vse to lahko zdaj delam. Za menoj je že kar nekaj prebranih knjig, predali v kuhinji s priborom in kuhinjsko opremo so po res res dolgem času pospravljeni oz. na novo urejeni. V koš so romale stare, polomljene, neuporabne stvari … Vsak dan se sprehodim skozi čudovito kraško pokrajino do razgledne točke in nazaj. Že dolgo nisem tako zbrano prisostvovala pri sveti maši in sledila božji besedi, molitvam psalmov … Pa še s prijatelji in domačimi si pošiljamo takšna in drugačna sporočila, v katerih se zabavamo in delimo srce.
In zdaj?
Da, tako lahko preživim še nadaljnjih ne vem koliko dni, tednov, mesecev …
Vem, mnogim je veliko težje.
Kaj mi torej manjka?
Smisel, varnost, vizija, svoboda mojega malega sveta, gibanje po moji meri in željah, odprte meje …
Kaj je bilo prej drugače?
Je bilo življenje, ki sem ga živela, le navidezno varno, je le navidezno imelo smisel, vizijo, svobodo?
En majhen virus je vse postavil na glavo in mi, kot tudi tolikim drugim, iz dneva v dan izprašuje vest, spreminja obzorja, ruši vse moje babilonske stolpe in ruva divje smokve, na katere sem se zaplezala.
Pelje me do ene same temeljne resnice, ki leži v srčiki vsega dogajanja:
to življenje ni v naših rokah!
Tudi tisti, ki imajo človeško gledano moč in oblast, niso zadnja instanca našega obstoja.
Moj priljubljeni kantavtor Iztok Mlakar bi rekel: „Ej, člouk obrača, Buh obrne ...“
V meni ponovno odmevajo besede: „V tvoje roke se vso izročam!“
S temi besedami sem pred več kot dvema desetletjema svoje življenje izročila v službo Bogu in ljudem. To so besede, s katerimi se konča tudi kruta pot Jezusa Kristusa na Kalvarijo. Te besede, ta gesta je nujna, če hočemo vstati nazaj v življenje!
V Tvoje roke!
Izročam!
Pomeni, da moje roke izpuščajo vse sadove, ki sem jih v tem življenju trgala, da bi postala kakor Bog in sprejemam logiko ljubezni. Zato, da bodo novi dotiki prinašali življenje.
s. Mateja